Avtor: Kaja Širok funkcija: direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije Kaja Širok

»ta osvetlila tudi multikulturnost Goriške.«

»posveča individualnim in kolektivnim zgodbam ljudi na Goriškem.«

»ne želi biti le katalog.«

»Kar pa zadeva drugo gradivo, smo posegli tako v gradivo, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Nova Gorica, kot arhiv Univerze v Benetkah, Goriški muzej in Zavod za kulturno dediščino, navsezadnje pa je treba omeniti tudi delo, ki ga je že opravila znotraj Inštituta za novejšo zgodovino.«

»Gorica je po prvi svetovni vojni v Italiji postala simbol junaštva in žrtvovanja italijanskih vojakov. Za Slovence pa predstavlja naše mesto – simbol slovenske kulture in gospodarstva, ki je bilo po drugi svetovni vojni, po mnenju mnogih, krivično dodeljeno Italiji.«

»Čeprav obiskovalci morda ne bodo delili ali podprli vseh interpretacij, ravno to predstavlja bistvo razstave – zavedanje, da obstajajo bolečine in zgodbe, ki nam morda niso blizu, a so kljub temu pomembne in vredne našega razumevanja.«

»Ne gre toliko za spreminjanje, temveč za sprejemanje dejstva, da kljub sobivanju in sodelovanju še vedno ohranjamo različne poglede na preteklost.«

»Dogajanje nas opozarja, da resnično soočenje s preteklostjo zahteva premišljen in spoštljiv dialog, ki gradi mostove in išče razumevanje, namesto da odpira stare rane s potezami, ki bolj provokativno kot konstruktivno vplivajo na medsebojne odnose.«

»Začeli bomo nekje od začetka prejšnjega stoletja, ampak spregovorili bomo tudi o vseh kulturnih identitetah tega prostora.«

»Smo in želimo ostati samostojne ustanove, ki nadzorujejo vsebino in celovitost svojih programov, razstav in dejavnosti, ne glede na vir financiranja ali model upravljanja.«

»Govorili bomo o zgodbah priseljencev, ki že nekaj generacij živijo v Sloveniji in so nosilci več identitet ter zgodb, ki te identitete sestavljajo.«

»Želimo govoriti o identitetah, vključevanju, sprejemanju in enakopravnosti pri dojemanju vseh naših identitet, kdo smo in kako družbo gradimo.«

»Če bi lahko izbrisali zadnjih sto let krvnih obračunavanj, bi morda lahko zaživeli kot služna skupnost.«

»Meje v glavah so, a se mi zdi, da če bi že v otroštvu začeli spoznavati tudi zgodovino drugega, bi stopili korak bliže.«

»Meja je dejansko popolnoma zaznamovala moje življenje in tudi mene kot osebo.«

»Gorica je vezana na zelo lepe spomine ‒ ne zgolj zaradi materialnih dobrin, ampak tudi zaradi posebnih dogodkov, ki so se tam dogajali.«

»Odrasel si postal pri 12 letih, ko si lahko dobil prepustnico za prehod meje.«